Vprašanje:

Za potrebe poslovanja naše družbe bi želeli skleniti pogodbo o factoringu. Ali nam lahko prosim poveste, kakšna je razlika med pogodbo o factoringu in pogodbo o forfaitingu?

 

Odgovor:

O factoringu
V večini primerov ob besedi factoring najprej pomislimo na odkup terjatev. Je pa factoring veliko več kot samo to, saj v svoji biti skriva veliko podrobnosti, ki jih je mogoče s pridom izkoristiti ob uporabi te moderne oblike finančne transakcije. Ko govorimo o factoringu, govorimo o pogodbi, ki jo med seboj skleneta gospodarska družba kot komitent (klient) na eni strani ter factoring družba (factor) na drugi strani.
Gospodarska družba po sklenitvi osnovnega posla, v katerem nastopa kot prodajalec, po tem, ko blago dobavi kupcu, svojo terjatev, ki jo ima do kupca (dolžnika), proda factorju. Na ta način klient torej svojo terjatev do dolžnika prepusti factorju, ki za terjatev takoj plača, v zameno za to pa klient factorju plača določeno provizijo. Običajno se pri takšnem odnosu klient napram factorju zaveže, da bo factorju redno ponujal terjatve, da ga bo sproti obveščal o vseh spremembah, ki bi lahko vplivale na izvajanje poslov med njima, da terjatev, ki so odstopljene s pogodbo o factoringu, ne bo prenašal v korist tretjega ter da bo v primeru, če bo plačilu napačno s strani dolžnika plačano njemu, to plačilo prenesel na factorja.

Factor je druga stranka pogodbe o factoringu. Gre za banko ali podobno finančno organizacijo, ki odkupuje kratkoročne terjatve, torej terjatve z rokom zapadlosti od 30 do 120 dni. Poleg tega, da factor od klienta odkupi terjatev, nudi slednjemu tudi druge storitve, npr. zavarovanje pred tveganjem, knjigovodenje, unovčevanje terjatev, posredovanje poslovnih informacij, spremljanje bonitete kupca ter svetovanje. S tem, ko factor s klientom sklene pogodbo o factoringu, se mu zaveže izplačati predujem za prejete terjatve, po plačilu terjatve pa tudi plačilo preostalega dela terjatve.

 

O forfaitingu

Kadar govorimo o forfaitingu, imamo v mislih obliko trgovanja s terjatvami na nacionalni in na mednarodni ravni. Pri forfaitingu se kupec, torej prevzemnik terjatve imenuje forfaiter. Gre za stranko pogodbe o forfaitingu, ki prevzame terjatev, v kolikor ima ta sprejemljivo stopnjo tveganja ter dovolj dolg rok dospetja. Forfaiter, ki je navadno banka ali posebna finančna organizacija, odkupi izvozno terjatev, ki jo ima izvoznik, forfetist do svojega sopogodbenika, ki je njegov kupec iz tujine. Forfetist tako proda svojo srednjeročno, še nedospelo terjatev, ki izvira iz prodaje blaga v tujini, pri čemer gre večinoma za financiranje investicijske opreme, lahko pa terjatve izhajajo tudi iz izvoza kapitalskih dobrin, izgradnje industrijskih objektov ter izvajanja investicijskih del v tujini. Bistven element forfaitinga je tudi ta, da morajo biti terjatve, ki so predmet nakupa, zavarovane. To je pomembno zlasti zaradi dejstva, da se forfaiter pri prevzemu terjatve odpove regresnemu zahtevku do forfetista. Na ta način prevzame komercialni, politični in valtuni riziko, pred čemer se brani z zavarovanjem same terjatve. Posledično tako navadno forfaiter prevzame terjatve, za katere je banka, vredna zaupanja, izdala bančno garancijo, ki je nepogojna in abstraktna. V praksi gre večinoma za menični aval ali nepreklicni dokumentarni akreditiv.

Kar zadeva predmet forfetinga, so to večinoma menične terjatve ali drugi dolžniški instrumenti, kot so garancije, akreditivi in knjižne terjatve. Poleg tega, da morajo biti zavarovane, bodo za forfaiterja zanimive terjatve takrat, kadar so abstraktne, torej neodvisne od temeljnega posla. Zato tudi pri takšnih terjatvah ni mogoče uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla.

 

Primerjava
Ena od razlik med factoringom in forfaitingom so same stranke pogodbe. Stranke pri pogodbi o factoringu so factor, na katerega podjetje prenaša terjatve ter podjetje (klient), ki dobavlja blago svojim kupcem. Dolžnik ni stranka pogodbe o factoringu, je pa zaradi spremembe upnika, po tem, ko je obveščen, zavezan svojo obveznost izpolniti factorju. Stranki pogodbe o forfaitingu sta forfetist, torej tisti, ki terjatev prenaša, ter forfaiter, tisti, ki terjatev odkupi. Tudi tukaj dolžnik ni pogodbena stranka.

Razlike so tudi v obveznostih strank. Pri factoringu je obveznost klienta, da na factorja prenese terjatve na način, da vsako izstavljeno fakturo opremi s pripisom, da se terjatev, ki izhaja iz nje, odstopi factorju, ter da se plačilo izvrši v korist factorja. Klient ima tudi dolžnost, da dolžnika obvesti o odstopu ter da factorja obvešča o vseh spremembah, ki nastanejo v njegovih razmerjih do dolžnikov ter da v primeru, če se terjatev napačno plača njemu, to prenese na factorja. Prav tako se klient zaveže, da terjatve, ki so predmet factoringa, ne bo prenašal na druge, torej da ne bo opravil večkratnega prenosa terjatev. Obveznost factorja na drugi strani je, da ob tem, ko so izpolnjeni določeni pogoji, klientu izplača predujem ter po opravljenem plačilu terjatve s strani dolžnika opravi še plačilo razlike. Factor se prav tako zaveže, da bo vse podatke, ki jih je pridobil pri poslovanju s klientom, varoval kot poslovno skrivnost. Zraven prevzema terjatev se lahko factor obveže tudi, da bo upravljal s terjatvami, torej ugotavljal kreditne sposobnosti dolžnikov, urejal knjigovodstvo ter opominjal in izterjal terjatev od dolžnika. Pri forfaitingu je obveznost forfetista, da za sklenitev poslov, ki so predmet pogodbe o forfaitingu, vnaprej zaprosi za soglasje forfaiterja. Prav tako je obveznost forfetista, da v prodajno pogodbo vnese določilo, da se predmet kupoprodaje izvrši oz. plača v korist forfaiterja. S tem se zagotovi obveščenost dolžnika. Obveznost forfetista je tudi, da fakturo, ki jo izstavi svojemu kupcu, nemudoma dostavi forfaiterju. Po drugi strani je obveznost forfetista, da forfaiterju dostavi vse pogodbe, ki jih je sklenil z njegovimi kupci, da forfaiterja obvešča o reklamaciji dostavljenega blaga, da forfaiterju izplača vsa plačila, ki so bila izplačana njemu namesto forfaiterju. Forfetist se obveže tudi, da v času trajanja pogodbe o forfaitingu ne bo sklepal drugih pogodb z drugimi klienti ali bankami v zvezi s posli, ki so določeni s pogodbo o forfaitingu ter da bo forfaiterjevemu pooblaščenemu strokovnjaku omogočil pregled poslovnih knjig.

Ena od razlik se med obema obravnavanima finančnima transakcijama pojavi tudi glede provizije. Pri pogodbi o factoringu pogodbeni stranki določita provizijo v višini določenega odstotka od zneska odstopljene terjatve. V kolikor gre za pravi factoring, znaša provizija navadno med 0,2 in 2%, k čemur je potrebno prišteti še stroške upravljanja, ki znašajo od 0,5 do 3% vrednosti terjatve. Pri pogodbi o forfaitingu pa je osnova za zaračunano provizijo diskontna stopnja, na višino katere vplivajo tveganja forfaiterja, cena kapitala na trgu, ročnost financiranja, kvaliteta bančne garancije, velikost transakcije ter dodatne premije, ki so odvisne od vsakega konkretnega posla posebej. Tako določena diskontna stopnja se glede na prevzeta tveganja odšteje od vrednosti terjatve ter se za zmanjšani del nato nakaže forfetistu kot plačilo za terjatev. Poleg diskontne stopnje se lahko stranki pogodbe o forfaitingu dogovorita še za provizijo za izpeljavo posla, za provizijo za vnaprejšnjo pripravljenost odkupa terjatve, za provizijo za pripravo refinanciranja ter za provizijo za rezervne dneve.

Razlika se v praksi pojavi tudi pri času trajanja pogodbe. Glede na to, da je pogodba o factoringu odraz trajnejšega razmerja, se najpogosteje sklepa za nedoločen čas, med tem ko je po drugi strani pogodba o forfaitingu navadno sklenjena za prenos ene terjatve, zaradi česar je bolj primerno, da se jo sklene za določen čas.
Pogosto se v obe pogodi vnesejo tudi določbe o višji sili, pri čemer je razlog za to drugačen. Pri factoringu gre za trajnejše razmerje, medtem ko gre pri forfaitingu za daljšo ročnost terjatev.
Ena od razlik je tudi določilo glede prenosa pravic in obveznosti. Glede na dejstvo, da forfaiter pogosto s terjatvami, ki jih odkupi, trguje na sekundarnem trgu, je relevantno v pogodbo o forfaitingu vnesti določilo o prenosu pravic in obveznosti. Navadno se določi, da je prenos pravic, ki jih je forfaiter pridobil s pogodbo o forfaitingu, možen ob soglasju forfetista, pri čemer tretja oseba prevzame nespremenjene pravice in obveznosti iz pogodbe o forfaitingu. Pri factoringu se takšne določbe navadno ne vnašajo v pogodbo.